ČE NE ZNAŠ SPREJETI, NI TVOJA NAPAKA.

Zakaj znamo dajati, sprejemati pa ne?

Ena najmočnejših zapuščin prejšnjega sistema je prepričanje, da ni varno izstopati in da ni varno biti opažen. Da je dovolj, če si tak kot drugi. Da si ne zaslužiš preveč, ne miru, ne lepote, ne obilja.

Da moraš biti skromen, neopazen, ubogljiv, da ne štrliš iz povprečja.

A prav ta kolektivna zapuščina, je ustvarila globoko ravno, ne samo posameznikovo, družinsko temveč generacijsko. To je rana nevrednosti in nezmožnosti sprejemanja. Rana, ki se pogosto prenaša iz roda v rod, v tihih sporočilih staršev, učiteljev, ki pravi, ne zahtevaj preveč. Zadovoljna bodi, s tem kar imaš.

Ko delamo s svojim notranjim sistemom (telesom, srcem, dušo ugotovimo, da se to prepričanje izraža ne le v mislih, ampak tudi v stisnjenem prsnem košu, sključeni drži, nervozi, plitkem dihu. Kot, da nas nekaj znotraj ustavlja, da si ne dovolimo reči:

To mi pripada. Vredna sem tega.

Ko opazujem ljudi okrog mene, so sami dajalci. Skoraj nihče nima težav z dajanjem. S sprejemanjem pa ogromno. Ko si dovolimo sprejemati, se sistem v nas umiri.

V telesu pa zapiše spomin, da je življenje lahko tudi prijazno, podporno.

Da lahko dajemo iz polnosti in ne iz pomanjkanja.

Ravno danes mi je kolegica povedala svoj uspeh. Pred njo se je nagrmadilo nekaj še neplačanih računov. Razmišljala je čemu naj da prednost. Ter gladko zavrnila pritiske novega poslovnega partnerja ter odločno dala prednost sebi in svojim potrebam. Prav ponosna sem bila na njo.

V nedeljo sta prosta dva termina za dvig notranje kapacitet sprejemanja – za preobrazbo starega kolektivnega zapisa v notranjo resnico: Sem dovolj. Vredna sem. Varno je prejeti.

Če začutiš, da je tvoj čas, mi piši v zasebno sporočilo in si rezerviraj svoj online prostor z mano.

To srečanje je namenjeno je sprostitvi globokih zakrčenosti, energijski poravnavi in novem zapisu v tvojem sistemu.