Iluzija snovi in iluzija vloge

Identifikacija vstop v krog težkega učenja

Že od študentskih let me globoko navdušujejo odkritja kvantne fizike. Ne kot teorija, temveč kot živa resničnost. Takrat me je v to področje na zelo praktičen, izkustven način uvedel Dr. Yuri Yatkso. Ob njegovem mentorstvu sem začela razumevati, da snov ni osnova življenja — osnova je energija, organizirana informacija, zavest v gibanju.

S temi principi nisem “študirala idej”, ampak sem z leti mojstrila svoje zaznavanje, delo s prostorom, poljem, človeškim sistemom. Tako so nastajali svetlobni portali —moja umetniška dela, kot posledica dela z zavestjo in frekvenco, ne kot umetniška zamisel.

Tokrat pa sem se na to znanje oprla zelo osebno. Bil je čas, da se soočim še z eno svojo senco. Med procesom mi je končno postalo jasno, čemu sem imela največje težave s sprejemanjem Yatskovega osnovnega principa o “racionalnem egoizmu”.

Iluzija snovi — in iluzija identitete

Kvantna fizika pokaže, da je tisto, kar dojemamo kot trdno snov, v resnici skoraj v celoti prostor, dinamično polje interakcij. Trdnost je vtis, ki ga ustvari organizirano gibanje energije.

Na zelo podoben način delujejo tudi identitete.

Identiteta ni “jaz”.
Je stabiliziran vzorec energije, vedenja, odzivov, ki se je skozi čas utrdil do občutka, da je to naša narava.

Moja je bila dolga leta identiteta REŠEVALKE.

Frekvenca reševalke

Ta vloga ima zelo specifično notranjo organizacijo:

  • vedno biti dobra, razumevajoča, na voljo

  • prilagajanje za preživetje odnosov

  • prevzemanje bremen in vloga »motorja«

  • iti čez sebe, tudi ko ni več energije

  • težave z mejami

  • vrednost skozi pomoč drugim

  • sočutje do vseh — razen do sebe

To ni značaj, temveč program preživetja, zapisan v živčnem sistemu.

Nevrobiologija danes jasno kaže, da kronična prilagoditev in hipervigilanca nista psihološka šibkost, temveč stanje živčnega sistema, ki je organiziran okoli varnosti drugih, ne lastne.

Telo je stalno v načinu odzivanja, kar je izčrpavajoče.

In ko je realnost zaradi neskladja z mojim izvornim programom začela zahtevati REŠEVANJE REŠEVALKE, sem končno dojela, da je čas, da ukrepam zase.

Prelom: ko se nehaš identificirati

Tako kot je iluzija, da smo snov, je iluzija tudi, da smo ta vloga.

Ko sem začela doživljati, da nisem ta identiteta, ampak zavest, ki jo je nekoč ustvarila — se je nekaj začelo rahljati. To rahljanje je sicer proces, na katerega me v življenju opozarjajo dnevni testi.

V fiziki bi pa temu rekli: razpad starega organizacijskega vzorca polja.

Ni šlo za to, da bi postala manj srčna.
Gre za to, da poskušam ne več delovati iz prisile sistema, ki je čutiti kot utesnjujoč plašč možnega.

V realnosti pa se je začelo dogajati nekaj zelo konkretnega:

  • drugi so se začeli pobirati sami

  • ne onemogočam več njihovega razvoja

  • moje telo se je začelo sproščati, ker ni več stalne napetosti reševanja

  • energija se mi je začela vračati

  • postavljanje meja pa postaja biološka potreba in ne egoizem

Namreč ko reševalka ni več »motor«, se sistem okoli nje reorganizira, kar je čista sistemska dinamika.

In vsakokrat ko to ozavestim in prepoznam se zgodi odmik od stare strukture, ki se v momentu obnovi, kadar zdrsnem na avtopilot starega obnašanja.

Znanstveni pogled na ta premik

Epigenetika pravi, da celice nenehno berejo okolje — tudi notranje okolje.

Naš občutek identitete je eden najmočnejših signalov.

Ko je notranji signal:
“moja vrednost je v tem, da se razdajam”,
telo organizira energijo v smer stalne porabe.

Ko signal postane:
“imam pravico obstajati, tudi ko ne rešujem”,
se organizacija sistema spremeni.

To pa ni afirmacija, to je sprememba osnovnega vzorca. Tako živčni sistem preide iz stalnega odzivanja v regulacijo.
Kar se kaže v več moči, jasnejših mejah, manj izčrpanosti, večji prisotnosti

Sprejeti tudi trdost

Del preobrazbe je bil sprejeti tudi dele sebe, ki so bili potlačeni: trdost, jezo, nepopustljivost.

To niso »slabe« energije.
To so sile zaščite sistema.

Ko jih ne živimo zavestno, telo nosi napetost.
Ko jih integriramo, nastane stabilnost.

Takrat pomoč ne izhaja več iz praznjenja, ampak iz polnosti.

Zame je to ista pot kot kvantna fizika

Prehod od:
»jaz sem snov«
k
»jaz sem energija«

in prehod od:
»jaz sem reševalka«
k
»jaz sem zavest, ki lahko pomaga, ni pa dolžna reševati«

imata enak učinek:

sistem se sprosti
tok življenja se spremeni
realnost se reorganizira

Ne zato, ker bi jo silili.
Ampak ker nismo več organizirani okoli stare identitete.

To je zame najbolj praktična oblika kvantne preobrazbe.